1. Usmeritve, ki nas vodijo na Glasserjevi kakovostni šoli

Ustvarjanje varnega in spodbudnega okolja, v katerem imajo možnost napredovati vsi učenci

Glasserjeva kakovostna šola poskuša s pomočjo teorije izbire ustvariti varno in spodbudno okolje, v katerem imajo možnost napredovati vsi učenci. Napredek ni vezan le na učni uspeh, temveč tudi (in včasih predvsem) na učenje sobivanja. Želimo ustvarjati okolje brez strahu, kjer se učenci in odrasli počutijo varne ter upajo povedati svoje mnenje. Za vse nas je pomembno, da jemljemo napake kot priložnost za učenje. Tako že v prvi triadi soustvarjamo okoliščine, kjer se učenci učijo povedati drug drugemu o svojih stiskah ali lepih doživetjih. Varno okolje pojmujemo kot okolje, v katerem udeleženci v sodelovanju drug ob drugem sledijo povezovalnim navadam.

Izbiranje povezovalnih namesto razdiralnih navad

Iz lastnih izkušenj vemo, da bomo delali stvari, ki jih prepoznamo kot dobre za nas. Naučili smo se, da ko poskušamo otroke siliti v delo tako, da jih podkupujemo (»Če boš naredil to, potem boš lahko …), kaznujemo, ponižujemo (»Iz tebe nikoli nič ne bo!«), jim grozimo (»Če ne boš naredil tega, boš dobil opomin.«), jih kritiziramo (»Poglej se, kakšen si.«), nergamo (»Že spet ti.«) in se pritožujemo (»Več sem pričakovala od tebe, drugič se bolj potrudi!«), ne ustvarjamo spodbudnega okolja. Verjeli smo, da lahko nekoga prisilimo, da bo delal, kot mi hočemo. Z ustrahovanjem oziroma kaznovanjem ima to le kratkotrajni učinek. Bili smo namreč prepričani, da točno vemo, kaj je dobro za učenca, zato ga moramo le pripraviti do tega, da bo storil, kar želimo. Zgoraj našteta nepovezovalna vedenja skušamo nadomestiti z dogovarjanjem, poslušanjem, spodbujanjem, zaupanjem, podpiranjem spoštovanjem in sprejemanjem. Namesto spreminjanja drugih, ki jih pravzaprav ne moremo spremeniti, smo se osredotočili le na nas same in na ustvarjanje spodbudnega in varnega okolja.

Povezovanje namesto discipliniranja

Globoko verjamemo, da se lažje in bolje učimo v okolju, kjer so ljudje med seboj povezani, kjer se trudijo razumeti vedenja drugega. Vemo, da lahko le ob drugih zadovoljujemo svoje potrebe. Pomembna nam je povezanost in delujemo v smeri, da ima vsak posameznik na šoli vsaj eno zaupno osebo. Meje zagotavljamo spoštljivo, odločno in dosledno. Izjemno pomembno nam je, kakšni so naši odnosi. Komunikacija v jeziku teorije izbire povezuje in omogoča sodelovanje v raznoterih odnosih na vseh ravneh šole. Pozornost usmerjamo v spreminjanje naših prepričanj ter v ozaveščanje, kakšno vedenje izbiramo.

 

Brez učencev ni učitelja. Brez njih učitelj ne more uresničiti svoje vloge – biti učitelj. Učence potrebujemo, kot oni potrebujejo nas. Če nam je pomembno, da so zadovoljni, se trudimo ustvarjati okoliščine, v katerih se vsi dobro počutimo. Povezanost je ključnega pomena. Biti navzoč za njih, spoznati, kaj razmišljajo, s kakšnim namenom se vedejo, katere potrebe ob tem zadovoljujejo, so naše pomembne naloge. Skrbimo za stik, kajti zanj smo dogovorni odrasli. Tako v družini kot v šoli.

 

Kako skrbimo za povezovanje in stik? Šola se ne konča s poukom. Če želimo vzpostaviti stik z učenci, potrebujemo dodaten čas in prostor. V popoldanskem času namenjamo čas različnim dejavnostim in neformalnim druženjem.

Spreminjamo lahko le sebe

Večino življenja smo verjeli, da so drugi krivi za našo nesrečo, žalost in nezadovoljstvo. S pomočjo teorije smo spoznali, da smo kreatorji svojega življenja mi sami, da smo glavne osebe, scenaristi, režiserji v svojem filmu, da smo krmarji svojih čolnov. Spreminjamo lahko le sebe, za druge osebe predstavljamo le okoliščino. Prav gotovo smo kdaj na razburkanem morju in na visoke valove nimamo vpliva, smo pa odgovorni za svoje odzive. Kadar damo vse od sebe in so valovi še vedno previsoki, vemo vsaj to, da smo v danem trenutku naredili vse, kar smo lahko.

Nič ni osebno, vedenje drugega nima nič opraviti z menoj, sporoča pa o njem samem

S teorijo izbire smo se naučili, da učenci, ki so agresivni ali ne opravljajo šolskega dela, nikakor niso nastrojeni osebno proti nam. Njihovo vedenje ni usmerjeno v nas, torej se ne počutimo osebno ogrožene, kar se je prej dogajalo. Razumemo, da tak učenec sledi sebi in zadovoljevanju svojih lastnih potreb. Naučili smo se, da vedenj drugih ne jemljemo osebno. Če to prestavimo v šolski prostor, pomeni, da se zavedamo, da vedenje naših učencev ni usmerjeno proti nam. Prav tako učimo učence, da vedenje drugega nima nič opraviti z njimi, temveč je le odraz osebe, ki določena vedenja izbira.

Razmišljanje o učenčevih potrebah, o njegovem svetu kvalitet, o prepričanjih in iskanje poti, ki bi bile najboljše zanj

Prepoznavamo učenčeve potrebe in skupaj z njimi raziskujemo, kako naj jih zadovoljijo na drugačen, socialno bolj sprejemljiv način. Ugotovili smo, da je kazen izgubila smisel oziroma pomen. Če želimo otroku res pomagati, se moramo z njim pogovoriti, mu pokazati pot, da se bo bolje počutil in lažje sodeloval z drugimi. Smo vztrajni raziskovalci, saj iščemo vedno nove pristope in poti. Zavedamo se, da ima vsak učenec svojo edinstveno pot. Skupaj z učenci raziskujemo, kaj si želijo, kakšni so njihovi cilji, raziskujemo njihove vrednote, prepričanja – torej njihov svet kvalitet.

Samopresoja in ozaveščanje lastnega vedenja

Učence učimo sprejemanja odgovornosti za lastno vedenje, odločitve in izbire. Z njimi se pogovarjamo, jih sprašujemo in jih tako učimo ozaveščanja, kakšno vedenje izbirajo, da zadovoljijo svoje potrebe. Učimo jih, da imamo vedno izbiro, kako se bomo vedli. Skupaj poiščemo nabor idej in jih učimo, da se ne poslužujemo izgovorov, temveč sprejmejo odgovornost za svoje vedenje. Ne prevzemamo njihove odgovornosti. Učimo jih, da niso odgovor na vedenje drugega. (Poskrbim, da se drugi ob meni dobro počutijo.) So svobodni v svojih izbirah in nosijo posledice svoje izbire. Razvijajo svojo notranjo moč in so kreatorji svojega življenja.

Osmišljanje učenja – pouk za polno usposobljenost s formativnim spremljanjem učenčevega napredka

Naučili smo se, da učenci potrebujejo osmišljanje svojega dela. Poleg tega smo si zastavili nalogo, da vpeljemo pouk za popolno usposobljenost. S pripravami na različne dejavnosti, proslave, akcije, natečaje, prireditve ustvarjamo okolje v katerem učenci razvijajo svoja močna področja. Pogosto pozabljamo, da tudi takšen način dela predstavlja pouk, saj se učenci mimogrede na pamet naučijo dramski vložek, pri pouku pa se jim to zdi nesmiselno. Učijo se sodelovanja, nastopanja, govorjenja, argumentiranja, pisanja, poleg tega pa ob posameznem dogodku tudi različnih izobraževalnih vsebin.

 

Spreminjamo naš sistem ocenjevanja, saj hočemo, da učenci znajo. Če je učenec ocenjen z oceno, s katero ni zadovoljen in bi želel nadgraditi znanje, mu to poskušamo omogočiti. Če učence ocenimo, s tem zaustavimo njihov proces učenja in napredka; zapremo jim možnosti, da bi se naučili več. Poleg tega ubijemo v njih radovednost in željo po znanju. Da tega procesa ne bi ustavili, smo se odločili, da učencu damo možnost, da doseže boljšo oceno – oziroma tako, kot si jo želi, a mora zanjo izkazati znanje. To pa ne pomeni, da  nižamo standarde znanja ali zanemarjamo kvaliteto dela. Nekateri otroci preprosto potrebujejo več časa, drugi drugačne poti do znanja, tretji ne vidijo smisla. Naučili smo se to videti in poskrbeti, da za vsakega otroka poskušamo najti njemu lastno pot.

2. Merila Glasserjeve kakovostne šole

1. Odnosi temeljijo na zaupanju in spoštovanju; vsi disciplinski problemi (ne pa pripetljaji) so odpravljeni.

Teoretično izhodišče

Vedenjske prekrške vidimo kot priložnosti za učenje izboljšanja vedenja in odnosov. Te gradimo in vzdržujemo na različne načine. Na šoli s tem namenom obstajajo:  strokovne skupine za učenje, sodelovalno učenje, razredna srečanja, družbeno koristna dela, vrstniško mentorstvo in mentorstvo med učitelji ter učenci. Teorija izbire in sedem povezovalnih navad (poslušanje, podpora, spodbujanje, spoštovanje, zaupanje, sprejemanje in pogajanja v nesoglasjih) tvorijo osnovo vsem odnosom. Vodenje z zgledom je nadomestilo vodenja po Laissez-Fairju in gospodovalnemu vodenju (glej knjigo dr. Glasserja: Kakovostna šola – vodenje učencev brez prisile)

Kako uresničujemo 1. merilo

Aktivnosti za doseganje ustvarjalnega okolja brez strahu:

  • Povezovalne navade – slika (povezovalne in razdiralne navade)
  • Samopresoja lastnega vedenja

Razredna stopnja: jutranji krog, radio Maček in TV Volkci (jutranji »oddaji« kjer učenci podelijo svoja doživetja, počutja, razrešujejo razredna nesoglasja …), Vrančki (ime skupine razreda, kjer je v pomoč učiteljici lutka Vranček)- dejavnosti namenjene povezovanju, spoznavanju, učenju poslušanja, čakanju, da pridejo na vrsto, sprejemanju odgovornosti za izrečeno, kadar gre za raziskovanje konfliktnih situacij. Obenem pa je to prostor, kjer se ne obsoja in ne vrednoti. Učijo se zavedanja, da je vsakomur pomembno nekaj drugega. Pri tem učiteljem pomagajo tudi igre vlog.

  • Predmetna stopnja: razredne ure, neformalna druženja v popoldanskem času, razredni projekti. Razredniki se z učenci dobivajo s svojimi razredi na kolesarskih izletih, gredo v kino, na sladoled, pohod – vse to seveda v popoldanskem času, ob koncu tedna. Zavedajo se, kako dragocen je skupni čas za to, da bodo lahko dobri v svoji vlogi učitelja.
  • Skupinske in individualne oblike učenja socialnih in komunikacijskih veščin: delavnice Spoznajmo sebe in druge, delavnice obvladovanja jeze, manjše skupine, kjer se preko socialnih in družabnih iger učijo različnih veščin.
  • Modra mizica: učenje vrstniške mediacije na razredni stopnji.
  • Šolska in vrstniška mediacija: konstruktivno reševanje konfliktov, raziščemo ozadje konflikta in skušamo učiti učence, da razumejo vedenje drugega. Navadno je tako, da je vsak konflikt nastal iz popolnega nerazumevanja vedenja drugega, ki so ga učenci vzeli osebno. In tako se naše učenje nadaljuje, ker vemo, skozi kakšne procese učenja in razumevanja smo šli sami, vemo, da bo pri učencih še počasneje. Ne nazadnje se iz šole mnogi vrnejo v domače okolje ustaljenih vzorcev kazni in pohval.
  • Modra soba: prostor, kamor pride učenec, ki v razredu ne uspe opravljati svojih nalog.
  • Aktivni odmori: telovadnica, stenca – zunanji prostor, kjer poteka igra z žogo in odprte učilnice.
  • Odprta vrata šolske svetovalne službe: vrata šolske svetovalne službe so odprta v vseh odmorih, pred in po pouku. Kadarkoli učenci lahko pridejo na pogovor ali samo na druženje. Prihajajo učenci, ki se v odmorih ne počutijo varno v množici otrok; prihajajo učenci, ki ne zaupajo svoji izbiri vedenj, saj je odmor prepoln raznih interakcij. Pridejo na varno pred samim seboj. Ta čas je izkoriščen za medgeneracijska srečanja, saj prihajajo različno stari učenci in se igrajo ali pogovarjajo.
  • Šole v naravi in tabori: učenje v naravi, učenje sobivanja, učenje življenjsko pomembnih veščin. V vsaki generaciji od drugega razreda naprej imamo tabore ali šole v naravi. V celoti jih organiziramo sami, saj želimo, da je poleg učnih vsebin cilj in namen teh dni povezovanje in učenje sobivanja. Tako v 8. razredu poteka samostojno in vsebinsko vodenje učencev po Italiji. Zaključek osnovnošolskega šolanja pa je strnjen v enotedenskem taboru devetošolcev, ki ga preživijo v raziskovanju Bosne, tik preden odidejo iz šole, zadnji ali predzadnji teden v šolskem letu. Več kot deset let ga že izvajamo in niti enkrat ni prišlo do težav, da bi se učitelji ali učenci drug od drugem ne počutili varne.
  • Doživljajski tabori so namenjeni razvijanju socialnih, komunikacijskih in življenjskih veščin, saj učenci ob različnih dejavnostih spoznavajo sebe ter se povezujejo z drugimi. Na taborih, ki so vedno medgeneracijski, se tako gradijo nova prijateljstva. Prizadevamo si, da bi imel vsak učenec za njega pomembno osebo na šoli, s katero bi bil povezan; to je lahko sošolec, učitelj, svetovalna delavka ali čistilka, ki ga vsak dan prijazno ogovori in ga vpraša, kako se počuti in kako je bilo v šoli.
  • Neformalna druženja: povezovanje z učenci v popoldanskem času.
  • Povezovanje z učenci in starši: pikniki, športna sobota, prireditve, delavnice …

2. Poudarek je na popolni učni usposobljenosti; učenci predstavijo ustreznost svojega znanja učiteljem za oceno oz. ustrezno povratno informacijo o njihovem znanju, ki temelji na njihovi samoevalvaciji, samovrednotenju in samoocenjevanju. Učenje je zaključeno, ko prepoznajo, da so dosegli največ, kar zmorejo.

Teoretično izhodišče

Glavno prepričanje šole je, da je vsak učenec lahko uspešen. Podajamo samo uporabne informacije. Učenci sami presojajo svoje delo. Povratne informacije učiteljev, sošolcev in staršev pa uporabljamo v ocenjevalnem procesu. Učitelj podaja informacije in obvešča o napredku v obliki zapisnika, portfolia in posvetovanj, ki jih vodijo učenci. Govorno sporočanje in poslušanje, bralno razumevanje in pisno sporočanje, reševanje problemov in kritično mišljenje, znanstveno raziskovanje in ustrezna uporaba moderne tehnologije so jedro učnega procesa. Učitelji naše šole pravijo: “Ko se moji učenci ne učijo po mojih metodah, moram učiti po metodah, po katerih se učenci sami učijo oziroma so njim najbližje.” (glej dr. Glasser: Vsak učenec je lahko uspešen)

Kako uresničujemo 2. merilo:

Aktivnosti za učenje (poudarek na pouku za polno usposobljenost in formativnemu spremljanju učenčevega znanja):

  • Samopresoja lastnega dela, napredka in vedenja, sprejemanje odgovornosti, učenje samostojnosti in načrtovanje lastnega napredka.
  • Ustvarjanje ustvarjalnega in varnega okolja brez strahu – govorilne ure za učence -komunikacija med učencem in učiteljem individualno ali v manjši skupini, predstavitve naučenega. To je čas, ki ga nameni večina učiteljev šole, ko so na voljo učencem bodisi za učno pomoč, ponovno razlago ali nudijo le ramo za jok, kdaj pa kdaj tudi za šalo in smeh. Mnogi učitelji imajo več kot eno uro tedensko, ker sledijo potrebam učencev. To so ure, ki niso plačane in nihče med zaposlenimi ne sprašuje, kako jih vrednotiti.
  • Formativno spremljanje vključuje ugotavljanje predznanja in osmišljanje znanja, oblikovanje kriterijev skupaj z učenci, spoznavanje ciljev, predstavitve znanj.
  • Medvrstniško in medgeneracijsko povezovanje: vzpostavljamo varno okolje – medgeneracijsko spoznavanje ter povezovanje, ko starejši učenci učijo mlajše.
  • Medpredmetno povezovanje, integracija vsebin in strategij znotraj pouka.
  • Globalno opismenjevanje.
  • Učenje učenja.
  • Izraz telesa ob glasbi.
  • Sodelovanje z okoljem: športna sobota, delavnice v tednu otroka.

3. Vse učence vsako leto spodbujamo, da opravijo vsaj eno kakovostno delo, ki izrazito presega usposobljenost. To delo je lahko opravljeno na različnih področjih. S takim delom učenci prepoznavajo in izboljšujejo svoje najmočnejše področje.

Teoretično izhodišče

Nekateri učenci presegajo državne standarde znanja. Pri njihovem delu lahko vidimo razliko med sposobnostjo in kakovostnim učenjem. Pri poučevanju uporabljamo raznovrstne inteligence, različne učne stile učencev, individualizirana navodila ter navodila za diferencirane skupine. Zaposleni spodbujamo ustvarjalnost in kritično mišljenje. Prav tako spodbujamo, podpiramo in postavljamo izzive, da bi učenci delali najbolje. Od vseh učencev pričakujemo, da bodo naredili vsaj en kakovosten oziroma izvrsten projekt na leto. Norma je stalno napredovanje. (glej dr. Glasser: Teorija izbire v učilnici)

Kako uresničujemo 3. merilo:
  • Prepoznavanje močnih področij in razvijanje na posameznih področjih znotraj šole:

Zato imamo na šoli mnogo dejavnosti, kjer se učenci lahko preizkušajo in prepoznavajo sebe v različnih vlogah: od dramskih, kjer so igralci, scenaristi, lučkarji, tonski mojstri, prenašalci rekvizitov, scenski sodelavci. S tem gradijo na svoji samozavesti in samozaupanju. Pomočniki pri različnih hišniških in drugih opravilih, kuharji, ki kuhajo in pečejo za posebne goste, učitelji v podaljšanem bivanju, trenerji … Če učenci v naštetih dejavnostih ne najdejo svojega mesta, iščemo dalje. Dokler ne najdemo. Zgodi pa se, da tudi ne najdemo. Ampak takrat vemo, da smo naredili vse, kar je v naši moči.

  • Tabori in šole v naravi, medkulturno izobraževanje – obiski tujine, ozaveščanje drugačnosti.
  • Športno področje: interesne dejavnosti, rekreativni odmor, usmerjenost v zdrav način življenja.

4. Osebje in učenci se učimo teorije izbire v svojem življenju in pri šolskem delu. Starše spodbujamo k sodelovanju v študijskih skupinah, da bi spoznali in uporabljali TI v osebnem in družinskem življenju.

Teoretično izhodišče

Mnogi zaposleni so vključeni v formalno izobraževanje na inštitutu Williama Glassserja. Nekateri so končali nadaljevalno stopnjo, drugi so pridobili certifikat usposobljenosti teorije izbire. Učenje in izvajanje Glasserjevih idej je omogočeno za vse zaposlene, učence in njihove starše. Vsi izvajajo samoevalvacijo, ki jim je v pomoč pri izboljšanju kakovosti njihovega dela, pri vzpostavljanju odnosov in soustvarjanju ozračja zaupanja na šoli. Razredna srečanja, skupinski projekti, reševanje težav in sodelovalno učenje so del vzgojnega programa vsakega razreda. Izobraževanje staršev, vključno z učenjem Glasserjeve ideje, je del vsakodnevnega šolskega življenja. (glej dr. Glasserjevo knjigo: Nova psihologija osebne svobode)

Kako uresničujemo 4. merilo:
  • Študijske skupine za učitelje, supervizije za novozaposlene učitelje.
  • Študijske skupine za starše, vsako leto začetna in nadaljevalna skupina.

5. Rezultat pouka za polno usposobljenost so znanje in obvladovanje različnih veščin, potrebnih za življenje (branje, pisanje, računanje, nastopanje, argumentirano prepričevanje, strpnost in zmožnost sodelovanja, zmožnost reševanja težav in sporov, humanitarnost). Rezultati znanja so razvidni tudi v doseganju dobrih rezultatov na NPZ-ju, na tekmovanjih in natečajih.

Teoretično izhodišče

Skupine učiteljev (strokovni aktivi) opredelijo bistvene učne cilje v posameznih razredih. Ko so ti cilji doseženi, se učenci pomaknejo na naslednjo stopnjo, ki širi njihovo učenje in pridobivanje znanja. Uporablja se formativno ocenjevanje znanja in učenje za polno usposobljenost. Prek merljivih podatkov, zbranih v daljšem časovnem obdobju, lahko učitelji in učenci pokažejo, kje je prišlo do izboljšav pri učenju in kaj se je še potrebno naučiti.  Učitelj lahko prilagodi posamezne naloge in tempo sposobnostim učencev. Pomoč je na voljo za vsakega učenca ali zaposlenega na šoli, ki jo potrebuje. (glej dr. Glasserjevo knjigo: Učitelj v dobri šoli)

Kako uresničujemo 5. merilo:

Pouk za polno usposobljenost (PPU) s formativnim spremljanjem učenčevega napredka temelji na:

  • notranji motivaciji ter na kakovostnem delu,
  • na sprotnem osmišljanju uporabnosti,
  • samopresoji (kje je učenec v procesu učenja),
  • samoiniciativi, ustvarjalnosti, samostojnosti,
  • dobrih odnosih in zaupanju med učiteljem in učencem,
  • usmerjanju in neprisilnem vodenju učenca,
  • sodelovanju in pomoči tako učiteljev kot vrstnikov,
  • skupnem vrednotenju dosežkov.

Pri PPU sta reševanje problemov in uporaba znanja glavni del poučevanja. To naj bi bil resnični namen časa, uporabljenega za učenje. Pri tem ni pomembno samo za to, kdo je kaj naredil in kdaj, ampak zakaj je nekdo nekaj naredil, ali bi to lahko naredil bolje, in kaj se je mogoče iz te izkušnje naučiti.

Učencem dajemo možnost, da znanje, s katerim niso zadovoljni, nadgradijo in tako dosežejo boljšo oceno. Ni pa nujno, da je ta ocena za nekega učenca vedno pet ali štiri. Učencu zapišemo tisto oceno, s katero je zadovoljen. To pomeni, da svojo oceno, četudi je dobra ali zadostna, ne doživlja kot neuspeh.

Pri pouku učitelji uporabljajo drugačne didaktične metode dela. Več je notranje diferenciacije pouka in možnosti aktivnega dela (skupinske oblike dela, projektno delo, samostojno raziskovanje …). Opuščajo klasično frontalno obliko dela.

 

6. Ob koncu šolskega leta naj bi se izkazalo, da je to zabavna in prijetna šola, kjer se drug ob drugem v varnem okolju veliko naučimo.

Teoretično izhodišče

Učenci in zaposleni na šoli najdejo veselje v medsebojnem druženju. To veselje opazi vsak obiskovalec šole in zagotavlja energijo za stalno izboljševanje. Povezovalno delo in usmerjenost k ciljem  ustvarja priložnost za vse, da se dobro učijo in so pri tem uspešni. Vsi vključeni v šolski proces se trudijo odpraviti sedem uničevalnih navad, ki rušijo dobre odnose, in jih nadomestiti s sedmimi povezovalnimi  navadami. V takšnem okolju učitelji in učenci drug ob drugem soustvarjajo okolje, kjer se čutijo medsebojno povezani in se trudijo delati po svojih najboljših močeh. Prijetno učenje je del vsakdanjega šolskega življenja. (glej knjigo dr. Glasserja: Šole brez neuspeha)

Kako uresničujemo 6. merilo:
  • Dejavnosti v oddelkih podaljšanega bivanja (kostanjev piknik, drsanje, priprava gledaliških iger, vodne igre z gasilci, medgeneracijsko povezovanje z dedki in babicami …)
  • Delovne akcije – pomoč hišniku, kuhanje
  • Praznovanje rojstnih dni, pustovanje, novoletno druženje
  • Neformalna druženja (spanje v šoli, različne popoldanske aktivnosti in delavnice – kolesarjenje, obisk kina, pikniki, športne aktivnosti …)

4. Pot OŠ Preserje pri Radomljah do razglasitve GKŠ

zhod v sili in pristanek v varnem ter spodbudnem okolju za vse (opis poti po letih od 2001 do danes: razlog odločitve za izobraževanje TI, zakaj TI, potek izobraževanja in zagate, krizna leta, razglasitev …)

– vzgojni načrt

Zakaj teorija izbire?

Pred šestnajstimi leti smo ob naraščajočem nasilju, velikem številu izrečenih vzgojnih ukrepov in njihovi neučinkovitosti ugotovili, da znanje ni več vrednota. Srečevali smo se z nemotiviranostjo učencev za delo, slabšo razredno klimo in občutkom  neuspeha pri reševanju konfliktnih situacij v odnosu učenec-učitelj-starši. Vedeli smo, da moramo nekaj ukreniti, sicer bo poučevanje čez nekaj let nemogoče. Načrtno smo začeli s spoznavanjem različnih pedagoško-psiholoških metod. Ko smo se srečali s teorijo izbire, smo to zaznali kot celovit sistem dela na šoli, ki bi nam lahko pomagal premagati zaznane težave.

Potek izobraževanja

Leta 2002 se je prva skupina desetih učiteljev in ravnateljice Ane Nuše Kern vključila v izobraževanje, ki poteka dve leti in sta ga vodila učitelja, seniorja inštruktorja realitetne terapije Bosiljka in Leon Lojk. Zdelo se nam je, da moramo najprej izboljšati komunikacijo med nami, zaposlenimi. Kasneje smo svoje znanje in veščine začeli prenašati na učence in starše. Začeli smo iskati ustreznejše metode za reševanje težav in pri tem nam je bistveno pomagalo poznavanje teorije izbire.

Razglasitev Glasserjeve kakovostne šole

Po nekaj letih izobraževanja smo se vprašali, ali smo pridobljene veščine in znanje uspeli prenesti v življenje na šoli. Priložnost spremljanja našega dela smo videli v projektu z naslovom Z dobrimi odnosi do kakovostnega pouka v okviru Zavoda za šolstvo Republike Slovenije. Z metodo akcijskega raziskovanja smo spremljali vključevanje komponent TI v vsakdanje delo. Naše delovanje je spremljala tudi analiza dela in nekaj podatkov smo ujeli v številke.

Do danes se je dvoletnega izobraževanja udeležila večina učiteljev in nekateri zaposleni v tehničnem kadru. Za novo zaposlene organiziramo mesečne supervizije.